Uvod
Pozdravljeni, kakor najbrž veste, je v Rotterdamu ne dolgo nazaj je potekalo svetovno prvenstvo v WoW TCG-ju. Sam sem se ga udeležil kot sodnik in tako izkusil največji turnir, ki ga WoW TCG premore še z druge strani. Originalno je bila načrtovana še udeležba parih slovenskih igralcev, toda zaradi spleta okolščin so morali izlet odpovedati.
Za nastop na svetovnem prvenstvu nisem bil kvalificiran, niti nisem imel sredstev za pot in karte, ki bi jih za tak turnir potreboval. Tako sem se prijavil za mesto sodnika in prosil za "full sponsorship" paket, torej plačano pot + hotel in tako nisem imel kaj izgubiti. Izkazalo se je, da so letalske karte do Amsterdama takoj čez mejo (Celovec ali Zagreb, velja za obe letališči) krepko cenejše kot pri nas in slabe tri tedne pred samim turnirjem sem dobil potrjeno, da so mojo prošnjo odobrili.
1. Dan - Potovanje gor
Turnir sam se je odvijal od 10. do 13. novembra, torej je bilo potrebno na pot iti en dan prej. Eden izmed kandidatov za pot na SP je bil tudi Brajc, ki si je že zagotovil dopust za tiste dni, ki mu je ostal tudi po odpovedi naše ekspedicije, jaz pa sem ga poprosil za prevoz do letališča v Celovcu.
Celotno pot sem imel sestavljeno iz dveh letov: iz Celovca do Münchna in potem z drugim letom naprej do Amsterdama. Takoj pri prevzemu letalske karte sem ugotovil, da je moja nemščina zarjavela bolj, kot sem si mislil. Sledilo je nekaj čakanja in potem let z avionom. Samo po sebi nič posebnega (drugič v življenju letel z avionom, prvič že zelo dolgo nazaj in se nič nisem spomnil), podobno kot vožnja z avtobusom - še velikost potniškega dela letala je bila primerljiva - le pospeški so drugačni (večji in v druge smeri kot si navajen iz avtomobila. Slabo uro kasneje - pred pristankom smo malo krožili nad mestom, saj je bilo vse upočasnjeno zaradi goste megle - sem bil v Münchnu malo bolj zelene barve kot sem se usedel na letalo in iskal vrata za svoj naslednji let. Letališče je ogromno, toda večjih težav nisem imel, saj je vse dobro označeno. Cene hrane in pijače na letališču so navite v nebo, kar sicer ni nepričakovano, ampak vseeno želodec trpi ko lačen hodiš mimo majhnih sendvičev za 5-10€. Let v Amsterdam je bil zaradi megle malo preložen, tako da sem prišel ven iz letališča šele okrog sedmih zvečer.
Tu se je začela zabava, saj sem se moral peljati z vlakom do Rotterdama. Najprej grem kupit karto, ki jo kupiš od njihovih uslužbencev (kjer so imeli dolgo vrsto), ali pa od elektronskih naprav, ki se sicer super obnesejo, toda papirnatega denarja ne sprejemajo - le kovance in kartice. Maestro bančna kartica FTW. Na zaslonu poiščem s katerega perona naj bi moj vlak šel in odgovor je: peron 5 ali 6. Grem vprašat na informacije, kjer mi povedo isto, ampak naj bi bil na peronu zaslon kjer piše točno kateri vlak je naslednji. Vse lepo in prav, ampak težava je bila v tem, da sta skoraj istočasno iz peronov 5 in 6 štartala 2 vlaka, oba sta peljala skozi Rotterdam, le da je bil en ekspress in en navaden. Na zaslonih na peronu so bili že podatki za naslednja dva vlaka in tako sem zaradi pomankanja časa vprašal nekoga na vlaku, če gre ta vlak v Rotterdam in potem skočil gor tik preden so se vrata zaprla in je vlak speljal. Izkazalo se je, da sem šel na standardni vlak, ki je naredil malo ovinka čez Haag, ampak vseeno mi je uspelo prispeti na glavno postajo Rotterdama. Od tam sem šel z drugim vlakom do hotela in na njem sem po nekem naključju naletel na enega izmed nemških sodnikov, tako da sva skupaj našla pot do hotela, kamor sva prispela nekaj čez devet zvečer.
Malo pogovarjanja z drugimi sodniki, od njih sem izvedel, da imamo od hotela do lokacije turnirja približno 45min z vlakom in da moramo za zajtrk v hotelu doplačati 15€ na dan. Tistemu, ki je to organiziral smo tisti večer najbrž še parkrat omenili vso družino in sorodnike. Kar kmalu smo se spravili spat, saj nas je čakal še dolg konec tedna.
2. Dan - Zadnje kvalifikacije
Vrata turnirja se odpro ob 8.00, tako da moramo kot uslužbenci biti tam malo prej, skupaj s potovalnim časom je to pomenilo vstajanje ob pol sedmih in nato z vlakom do glavne postaje, kjer smo si kupili tri-dnevne karte za javni prevoz, sendvič za 5€ za zajtrk in nato na lokacijo turnirja.
Prvi dan so bili na sporedu stranski dogodki ter last-chance qualifierji za svetovno prvenstvo. Ti so se izvajali v več formatih - sealed, classic in core. Čez dan smo organizirali štiri take turnirje, najprej vsak format enkrat, potem pa še en core. Za uvrstitev na SP si moral biti neporažen v vseh rundah tistega turnirja (3-5 rund na turnir, odvisno od udeležbe). Prvi dan je minil večinoma brez težav, z izjemo treutka ko se je sesul računalnik preko katerega so vodili turnirje (pairingi, standingi itd...) in je bilo potrebno ponovno vnesti ogromno podatkov - iz neznanega razloga so vse turnirje vodili preko enega računalnika, kar je pomenilo enourni zastoj za VSE turnirje (ponovno so vnašali nekatere udeležence team sealed turnirja, medtem ko so udeleženci prvega core qualifierja čakali le na pairinge za zadnjo rundo, ampak jih vseeno niso natisnili dokler niso spravili team sealed-a v tek...). S samim sojenjem ni bilo težav in sem večino dneva le pobiral listke z rezultati.
Nazaj proti hotelu smo se odpravili okrog enajstih zvečer, okrog 10 se nas je odločilo iti z vlakom. Ob čakanju Američanov, da si kupijo vozovnice nas je delavec v informacijskem kiosku njihove verzij LPP začel spraševat kam gremo itd. Povedal nam je, da lahko vzamemo tramvaj številka 23, ki pelje od lokacije turnirja pa vse do našega hotela z eno linijo. Hvaležno se odpravimo do Burger kinga na večerjo, nato pa proti postaji za tramvaj. Malo preden pridemo do nje, vidimo tramvaj št. 23, ki je ravno ustavljal pred postajo. Poženemo se v tek, ga za las ujamemo in se prepozno zavemo, da smo par ljudi pustili za seboj. Več kot pol ure kasneje še vedno ne duha ne sluha o naši postaji, nikjer nobenega zemljevida proge (kot je to v navadi na podzemni npr), sprevodnik ne zna ne angleško, ne nemško, ne francosko ampak le tisti njihov dialekt klingoščine. Tako prispemo na zadnjo postajo, kjer nas napodijo ven. Tam je bila vsaj tabla z zemljevidom in smo ugotovili, da gremo lahko z istim vlakom eno postajo nazaj, od koder pa pelje neka druga linija do postaje pred našim hotelom. Na tisti postaji je istočasno ustavil še en vlak, na katerem zagledamo skupino sodnikov, ki smo jih pustili za seboj in jim z mahanjem nakažemo, da morajo sestopiti. Tu ugotovimo, da je tista druga linija avtobus in se odpravimo proti postaji. Nismo še vsi bili na postaji, ko je pripeljal avtobus in po kratkem pogovru z voznikom potrdimo, da ta avtobus dejansko pelje do našega hotela. Hkrati tudi ugotovimo, da je bil to zadnji avtobus za ta dan in smo imeli ogromno srečo. Trupla tistega tipa iz informacijskega kioska, ki nam je ponudil "kakovostne napotke", ne bodo nikoli našli. Hiter tuš in spat ravno ko se je ura obrnila na 01:00.
3. Dan - Prvi dan svetovnega prvenstva
Ob 7.00 je bil sklican judge meeting za vse sodnike, ki so bili zadolženi za delo na samem svetovnem prvenstvu, ta sestanek je bil seveda na turnirju samem, torej vstajanje ob 5.30, zajtrk (rajši dam 15€ na dan za zajtrk kot da sem brez hrane do poldneva) in pot do turnirja. Gospodična, ki jo Bojan in Klemen poznata kot Alekstraszo s turnirjev, je prejšni dan našla najbolj učinkovito pot - s podzemno. Traja le približno pol ure plus čakanje na prvi vlak, kar je lahko do 12min, torej nič hudega.
Sledila je kratka predstavitev head judga in njegove namestnice, ki sta bila iz ZDA. Malo čuden občutek, ko je "XO" na turnirju ženska mlajša od mene in je še nikoli prej nisem videl - se je kasneje izakazalo, da je precej visoko med ameriškimi sodniki in da je vodila že par DMFjev, ampak vseeno je med evropskimi sodniki skoraj nihče ni poznal, pa še njen odnos je mejil na arogantnost, kar nikakor ni pomagalo k prvemu vtisu o osebi. Sam sem bil v deckcheck teamu, na začetku vsake runde smo naključno pobrali par mizam decke in preverili če je vse vredu. Med classicrundami smo naredili tudi par midround deckcheckov - če sta dva igralca ravno sideboardala in sta bila tik pred tem, da bi začela novo igro, si jima pobral decke in zopet preveril, če je vse v skladu s pravili. Na sam SP turnir se je prijavilo 330 ljudi, kar je dvakrat toliko kot lani (nekaj čez 160), kar je hkrati indic rasti igre in tega, da bo v Evropi vedno večja udeležba kot v ZDA.
Čez cel dan smo podelili par warningov zaradi opraskanih ovitkov in tem igralcem naročili naj resleevajo, imeli pa smo le eno večjo težavo zaradi deckcheckov. Na začetku runde sem igralca za naključno izbrano mizo ustavil in pobral njuna decka skupaj s sideboardom. Že tu me je en izmed igralcov ustavil in povedal, da ima le 7 kart v sideboardu, 3 pa je dodal naključne in ne ve točno katere so. Zdelo se mi je čudno, ampak sem rekel OK in odnesel decka v sodniško sobo. Tam pa se je izkazalo, da ima tip poleg decka v škatlici še feral spirite, windsheare, drugega heroja in še par kart, ki bi lahko potencialno šle v njegov deck, a niso bile na deck listi (igral je Kil'zina). Kaj storiti? Njegov registriran sideboard je bil prav tako brez ovitkov kot tiste dodatne karte, tako da bi lahko sideboardal kaktero izmed kart, ki jih potrebuje, čeprav je ni na njegovi deck listi. Za pomoč smo vprašali drugo v hierarhiji sodnikov na turnirju Jennifer, ki se je odločila za neukrepanje. Kazni mu nismo mogli predpisati zato, ker v pravilih ne piše da ne smeš imeti v deckboxu še drugih kart, piše le da morajo biti jasno ločene (jaz sem pregledoval nasprotnikov deck, tako da ne morem oceniti ali se je držal tega pravila ali ne). Ker je imel cel sideboard v škatli zraven, mu nismo mogli dokazati, da je neregistrirane karte kdaj dejansko uporabil - vedno je možnost, da je do zadnjega trenutka odlašal katerega heroja. Tako smo mu deck vrnili in ga vsako naslednjo rundo opazovali, če slučajno igra katero izmed ostalih kart. Nismo ga zasačili, prav tako pa se ni uvrstil v drugi dan, tako da z njim nismo imeli več problemov.
Ne glede na to, kako se pritožujemo čez "best of 1" sistem core-a, povzroča classic veliko več problemov tako sodnikom kot negodovanja med igralci. Head judge je imel v 6 rundah core formata le 3 appeale (če se ne strinjaš z odločitvijo povprečnega sodnika, lahko vedno apeliraš na head judga, njegova beseda je pa zadnja), medtem ko jih je bilo samo v prvi rundi classica kar 11. V classicu sem imel tudi sam ogromno več dela s sodniškimi vprašanji in nisem le pobiral listkov z rezultati kot prejšnih 6 rund v core formatu. Najbolj pogoste so bile prošnje za prevode kart, ko ljudje niso vedeli kaj naredi karta nasprotnika v tujem jeziku. Tem so sledila razna vprašanja, najbolj pogosto glede Wondervolt (http://www.tcgbrowser.com/#!/cardid=859) murloc kombota - ponavadi vprašanja v stilu "Kaj se zgodi če igra moj nasprotnik v odgovor na murloca snipe?". Kaj se zgodi, če nasprotnik uporabi tuskarr kite, čeprav ima nasprotnik v igri vuzdina - tu sem moral podeliti celo game loss. Zakaj blizzard še vedno naredi 1 dmg na začetku nasprotnikove poteze, če sem konec svojega turna moral discardati karto ker sem jih imel 8 ob koncu poteze? In tako naprej in naprej.
Do najbolj kočljive situacije je prišlo v igri med nekim Italijanom in Američanom bi skoraj prišlo do pretepa, saj je drugi igral tisti Wonderwolt murloc combo, Italijan pa je opazil, da se skozi ovitke vidijo CZE / UDE logotipina zadnji strani kart, torej bi lahko potencialno goljufal. Sledilo je debatiranje z glavnim sodnikom, v katerem Italijan nasprotnik obtoži goljufanja in dokaže da lahko identificira ali je karta nova ali stara iz pozicije, v kateri igra Američan (sodnik ni imel dovolj dobrega vida za to). Američan dobi game loss in mora zamenjati ovitke, šlo je za Ultra Pro Deck protector sleeve, ki so znani kot kakovostni. Po reklamaciji sodnik pregleda deck... in zopet se vidi skozi. Še enkrat ponovimo zgodbo, spet resleeva, sodnik spet pogleda.... in spet se vidi logotip. Tako je šel skozi 5 paketov teh "HQ" ovitkov preden mu je head judge prinesel CZE deathwing sleeve s katerimi je le lahko igral. Nadaljujeta z igro in dobita podaljšanje za kar 30 minut. Ne dolgo v zadnji igri Italijan ugotovi da ne more zmagati, zato nasprotniku ponudi roko. Ta jo zavrne, ker ga je prej obdolžil goljufanja in tega ne prenaša (Bojan, imaš sorodnike v Ameriki?). Italijan zahteva sodnika in game loss za nasprotnika, ker se le-ta nešportno obnaša. Head judge noče podeliti game lossa, saj je rokovanje ob koncu igre neobvezno in le vljudnost, za kar pa lahko Američanu dodeli le warning zaradi nešportnega vedenja. Italijan ponori in zagrozi da ne bo podpisal listka z rezultati, ker itak ne delijo game lossov ampak le warninge. Head judge razloži še enkrat, da rokovanje ni obvezno, medtem ko podpisovanje results slip-a je. Ob tem se začnejo nekateri gledalci smejati Italijanu v obraz in se delat norca, zaradi česar njemu skoraj prekipi. Ker sem šel ravno takrat mimo sem slišal da mu gre angleščina bolj slabo, zato sem hitro poiskal enega izmed italijanskih sodnikov in ga prosil za pomoč pri prevajanu za head judga. Z njegovo pomočjo se je zadeva rešila mirno, čeprav je že resno kazalo da se bosta stepla. To je bila tudi največja težava, s katero smo se ubadali sodniki na celem turnirju.
Sledila je "večerja" za sodnike (za večino izmed nas kosilo) ob 22h, ki smo jo naročili v restavraciji z dostavo in nato "kratek" debriefing za sodnike. Tako kot v Riminiju smo ugotovili, da ti debriefingi niso časovno učinkoviti in spet smo lovili zadnje vlake na podzemni. V posteljo sem padel dvajset čez eno zjutraj.
4. Dan - Drugi dan SP, Prvi dan DMF
Tokrat sem lahko vstal šele ob pol sedmih, saj sem moral biti na turnirju šele ob osmih. Iz neznanega razloga sem si predstavljal, da bom kot sodnik na Main eventu imel danes manj dela, izazalo pa se je, da bo ravno ta sobota najtežji dan izmed vseh. Dan se je začel z draftom top 96 svetovnega prvenstva z 12 mizami po 8 ljudi. Pri prvem pokcu kart smo že imeli probleme - nekatere izmed kart niso bile označene s štampiljko in s tem je imela problem vsaka izmed miz, nekateri le z enim pokcem na mizo, pri eni mizi pa kar 5. Tako smo morali draft ustaviti, ročno označiti vse karte brez žiga. Pri drugem pokcu smo najprej naročili vsem, da naj preverijo le če so vse karte ožigosane in da bodo draftali kasneje. Seveda je brezpomensko upati na to, da bi ljudje dejansko poslušali in so bili potem zmedeni, ko je sodnik rekel da imajo zdaj 1min časa za pregled kart. Zgodba se je ponovila s tretjim pokcem, s še večjo zmedo.
Takoj po draftu sem bil poklican v sodniško sobo, kjer sem pomagal preveriti vse ostale karte za drugi draft, če so ožigosane. Čestitati moram osebi, ki je za žigosanje izbrala belo barvo črnila in žigosanje na sliko karte. Na kartah s svetlo sliko se odtisa štampiljke skoraj nikoli ni videlo... Po tem preverjanju sem bil poslan nazaj na bojno polje, kjer sem zopet samo pobiral listke, saj vprašanj ni bilo veliko (DMF so vodili drugi judgi).
Že po prvi rundi pa so mi dodelili novo nalogo - vodenje nekega manjšega side eventa. Izkazalo se je namreč, da smo podcenjevali število ljudi, ki bodo prišli samo na side evente v soboto in smo imeli zato premalo sodnikov. Tako sem moral postaviti par dodatnih miz, ker nam je zmanjkovalo prostora in jih oštevilčiti, nato pa sem začel s turnirjem z 19 ljudmi. Vse super, dokler ne ugotoviš da je to 2pack format in jim moraš vsako rundo nosit celo naročje boostrov, pairinge, pobirat listke itd. Vsaj z vprašanji glede pravil ni veliko dela. Sredi druge runde pride do mene scorekeeper, me vpraša točno katere številke miz imam jaz za turnir, nato pa mi naroči, naj spodim ljudi z ostalih miz stran (večinoma so bili to igralci CZE lige, ki je zelo dobra domislica CZEja, več o njej na koncu), potem pa naj se javim k njemu. Ko pridem do njega, mi pove da bom vodil še en turnir. Malo sem debelo pogledal in probal razložit, da že imam enega, ampak ni pomagalo. Dobil sem še en side event s 26 igralci. Naslednji dve uri sem non-stop hodil od miz, do judge table, v judge room po boostre za 2 pack, nazaj do miz itd. Potem me je en izmed sodnikov ustavil in mi naročil naj grem v sobo se usest in nekaj pojest, ker naj bi bil popolnoma bled. Dejansko se mi je začela soba malo majati okrog mene, ko sem se usedel na stol in načel mrzle hamburgerje iz Mc'Donaldsa, ki sem jih prej naročil enemu izmed sodnikov (imel je avto, tako da smo ga poslali po hrano in mu plačali). Po dveh bigmacih in treh navadnih hamburgerjih v 15min sem bil dovolj močan za nove izzive in sem se odpravil nazaj na bojno polje. Po zaključku mojih dveh turnirjev sem pomagal sodnikom na DMFju, ki jih je bilo prav tako premalo glede na število igralcev. Sredi tega sojenja me je vstran poklical en izmed glavnih sodnikov v Evropi in me vprašal, v čem je bil problem da nisem hotel voditi obeh eventov. Razložil sem, da sem bil pač živčen, saj nisem nikoli prej vodil sam kakšnega eventa, kaj šele dveh hkrati (oziroma tako veliko ljudi na turnirju naenkrat). Sledil je še kratek komentar na moje delo v Riminiju (beri: pohvala), zakaj se nisem prijavil za DMF Poznan in da upa, da se bom prijavil za DMF Cannes.
Po tem intervjuju ni bilo več veliko dela (ura je bila okoli devet zvečer), DMF je končno imel dovolj ljudi, zato smo sodniki iz main floora imeli dovoljenje za odhod. Skupaj s tremi drugimi sodniki in alekstraszo smo se odpravili na iskanje kakšne konkretne restavracije, saj smo imeli vsi do vratu dovolj Burger kinga in podobnih hitrih prehran. Zaradi dolgotrajnega iskanja in čudaških Nizozemcev (vse restavracije so zapirali že ob 22h v soboto zvečer) sem spet šel spat po polnoči.
5. dan - zadnji dan SP
Končno je napočil zadnji dan, ker je bilo za glavno tekmovanje na sporedu le še top 16, sem lahko pričakoval precej manj dela, kot sem ga imel prejšne dni. Edina zaposlitev pred začetkom top16 je bil zadnji deckcheck najboljših deckov. Tu sem malo cedil sline čez foilane Shalug'Doome ipd, ki sem jih našel v enem izmed deckov. Po pregledu so me napotili k head judgu za side evente, ki mi je naročil le, naj malo hodim naokrog in pomagam po potrebi. Na stranskih turnirjih po pričakovanjih ni bilo več gneče, saj se je večina igralcev odpravila domov, je še spala (DMF prejšni dan se je baje zaključil šele okrog polnoči) ali pa so spremljali igre najboljših na DMF ali SP.
Tako sem kar kmalu dobil navodila, da grem lahko v sodniško sobo, saj smo imeli dovolj sodnikov med mizami. Tam sem našel par sodnikov, ki so navdušeno gledali neke karte - začeli so deliti judge compensation. Takoj sem tudi sam odhitel k "božičku", kjer sem dobil veliko črno vrečko polno dobrot. Vsak sodnik je dobil 7 ovitkov, v katerih so bile po 3 do 4 judge promo karte - bile pa so naključno zmešane, tako da smo potem med seboj menjali. Sam sem imel relativno srečo, saj sem dobil precej kart, ki sem jih sam potreboval za igro (npr Kor'kon Vanguard, ali pa Trade Prince Gallywix), z malo tradanja pa sem nabral kar playsete parih teh kart. Te karte so prišle v črnih ovitkih s CZE logotipom na hrbtni strani, zato sem toliko časa hodil naokrog in menjal, da sem dobil 80 teh ovitkov, torej dovolj za igro plus še malo rezerve (občasno sem jih drago "plačal", večino pa dobil zastonj). Tudi po tej kar dolgi pavzi me še vedno niso potrebovali, zato sem slekel sodniško majico in se odpravil na trgovsko odpravo med igralce, kjer sem nabral veliko večino kart, ki sem si jih še želel (edina karta, ki je nisem mogel dobit za zadovoljivo ceno je bil Mazu'kon). Tako sem preživel večino dopoldneva in počasi so začeli oglaševati konec prijav za turnirje - pozanimal sem se in dobil dovoljenje, da se udeležim iPod drafta, kjer sem epsko pogrnil na celi črti (čeprav se mi je zdelo da nisem imel slabega decka). Zelo težko sem se spravil iz kože sodnika, saj sem stalno želel govoriti kdaj naj draftamo (iPod drafti so zelo sproščeni turnirji, tako kot naši - ni sodnika ki bi govoril kdaj je treba draftat itd), kar je dva izmed šestih igralcev za mizo precej motilo - eden mi je celo rekel, naj neham biti tak "control freak".
Po draftu je sledilo kako uro in pol posedanja naokrog in kramljanja z igralci / judgi, preden smo se skupinsko odpravili na večerjo za sodnike, ki jo je častil CZE.
Tam je bil zaključni govor in podobne formalnosti, podelili so tudi 2 spectral tigra za sodnika in staff memberja, ki sta se izkazala daleč nad ostalimi - to podelijo na vsakem večjem turnirju, tako da se splača trdo delat. Sledila je dolga (in draga) večerja, nato pa smo se odpravili proti hotelu. Tam smo imeli namen organizirati judge draft, toda osebje hotela nam je povedalo, da moramo po 01:00 zapustiti lobby hotela. Ker smo imeli le malo več kot eno uro časa, smo se odločili za judge 2 pack. Dobil sem sicer par uporabnih kart, ampak imel sem smolo in moji nasprotniki so imeli vklopljen godmode draw - npr v prvi rundi je nasprotnik začel z draft handom, 2 questa, par modrih in monster allyev in en shaman burn, z modrim shaman herojem in modrim empower shaman allyem... Bilo je zabavno, na koncu smo naključno žrebali velikega EA Deathwinga, ki ga bodo prejeli zmagovalci naslednjih RQ turnirjev, le da je bil ta približno A5 velikosti. Žal se me sreča ni držala, ker je izgledal res lepo in bi ga dejansko obesil v svoji sobi. Sledilo je poslavljanje in izmenjava kontaktnih podatkov, nato pa sem se po hitrem postopku spravil v posteljo, saj sem imel zelo zgodnji let domov.
6. dan - Pot domov
Vstal sem malo čez pet, preveril če imam vse spakirano in odhitel na železniško postajo. Seveda sem zamudil prvi vlak (ali pa začnejo šele 10 do šestih) in sem moral 20min čakati na postaji. Pridem na Rotterdam Centraal, kupim karto za vlak do Amsterdama in tečem, ampak mi vseeno spelje pred nosom... Ni problema, če imaš čas, ampak odhod aviona je bil planiran za 8:45 in nisem vedel, koliko prej zahtevajo tvojo prisotnost na tem letališču. Nazaj grede sem se celo spravil na pravi vlak in prispel na letališče cca 15min hitreje kot sem porabil za pot v drugo smer. Letališče Schipol je ogromno - ko sem opravil z oddajo prtljage in sem iskal na kateri terminal se moram spravit, je bilo zraven vsakega leta napisan še čas, ki ga porabiš peš da se spraviš do terminala in za moj let je bilo to 9 minut (in sem dejansko porabil približno toliko časa). Moja naglica se seveda ni splačala, saj je bila megla tako gosta, da so bili vsi leti preloženi vsaj za pol ure. Med čakanjem tu sem našel še dva Italijana (ki sta delala kot staff memberja), ki sta najela taxi od hotela, zato sta vstala šele ob 7h (in plačala kot živali najbrž - od letališča do hotela je čez 60km).
Sledilo je veliko čakanja tako na terminalu kot v letalu samem, tako na vzlet kot na pristanek v Münchnu, saj je tudi tam bila gosta megla - med pristajanjem v gostejših pasovih megle nisem videl niti motorja na krilu, pa je bil oddaljen le 5m, če sploh. Če v Münchnu ne bi bilo megle, bi moj drugi let vzletel 5min pred pristankom prvega (čeprav ponavadi počakajo na takšne potnike), tako pa sem lahko še tam sedel več kot eno uro v letalu in dremal. V Celovec sem končno prispel z uro in pol zamude glede na načrtovani čas leta, v klavrnem stanju (neprespan, brez hrane, let do Celovca ves čas skozi turbolence itd...). Zelo kmalu sem se spravil spat in spal malo več kot 12h skupaj, kar mislim da je zame osebni rekord.
Zaključek
Torej, najbrž ste opazili da velik del tega potopisa predstavlja opis poti, hoje od hotela do turnirja itd. Razlog za to je, da je sojenje samo v večji meri nezanimivo:
"Sprehodil sem se vzdolž ene vrste miz, pobral dva listka z rezultati in zaokrožil do druge vrste in pobral še tam en listek. Vmes sem se ustavil in spremljal eno mizo, kjer se je igra ustavila, toda igralca sta problem zgladila sama. Sprehodil sem se do sodniške mize kjer sem odložil vse listke z rezultati in se odpravil nazaj med mize."
To je to. Ponavljajte to po 10+ ur na dan in veste kaj sem počel 90% časa. Saj imaš sem ter tja kakšno vprašanje, toda veliko veliko večino časa le pobiraš tiste listke in jih nosiš do sodniške mize. Vmes malo gledaš, če slučajno vidiš kakšno nepravilnost da jo popraviš in to je to. Za vsako kazen nad opozorilom moraš iti do vodje svoje ekipe (zame je bil to vodja deckcheck teama) in mu razložiti situacijo, match loss brez glavnega sodnika ne smeš sploh dati - razen v primeru zamujanja, kjer pa so pravila zelo natančna: 3min zamude = game loss (kar je match loss v core formatu), 10min zamude = match loss. Sem si delal zapiske za report v beležko ampak dejansko ni bilo nič posebnega pri sojenju, razen par že omenjenih situacij.
Tako da naj se vsak z željo po sojenju kar prijavi za sojenje na kak turnir - jaz sem se za svetovno prijavil samo zato, ker sem vedel da se ne bom mogel kvalificirati in sem rekel "kar bo pa bo". Končal sem s plačano letalsko karto in hotelom, porabil sem le približno 50€ za vse prevoze od letališča do hotela in po mestu samem ter hrano (za katero sem dobil 25€ na dan, ampak je tam pregrešno draga in sem skoraj vsak dan šel čez ta limit). Izpit za prvo stopnjo sodnika naredi vsak z osnovnim znanjem o igri, sploh pa imaš lahko v roki knjigo s pravili med reševanjem izpita. Za večino stvari je tudi prva stopnja dovolj, saj sodniško delo obsega predvsem pobiranje listkov in zelo malo dejanskih problemov s pravili, pa tudi takrat lahko vprašaš koga za pomoč. Slik nimam veliko, bom pa poizkusil čim prej jih spraviti gor.
